Avtogeno (plamensko varjenje)
Plamen namesto — , lotanje in rezanje z gorilnim plinom in kisikom
AI generated Pri avtogenem postopku toploto ustvari plamen gorilnega plina in kisika — povsem brez elektrike. Plamen tali kovino, dodajno palico vodimo ročno. Dedek vseh varilnih postopkov živi naprej: za lotanje, rezanje, popravila in povsod tam, kjer ni elektrike.
Plamensko varjenje — v pogovornem jeziku „avtogeno" — je dedek vseh varilnih postopkov. Namesto tukaj toploto ustvari plamen: gorilni plin (največkrat acetilen) zgori s kisikom in pri tem doseže preko 3000 °C. S tem plamenom tališ kovino in ročno dodajaš dodajno palico — povsem brez vira elektrike.
Zakaj je ravno acetilen tako vroč
Plamen je majhna kemična tovarna. Acetilen zgori v dveh stopnjah: najprej razpade na in vodik ter zgori s privedenim kisikom — pri tem nastane svetlo žareča prva cona zgorevanja, notranji stožec. Za njo preostanek zgori s kisikom iz okoliškega zraka. Ravno to dvostopenjsko zgorevanje naredi plamen tako vroč (okoli 3160 °C) in hkrati tako dobro odmerljiv. Drugi gorilni plini, kot je propan, dosežejo manj in segrevajo počasneje — za mehko in trdo lotanje ter predgrevanje je to dovolj, za talilno varjenje jekla pa je acetilen merilo.
Velika prednost: avtonomija. Brez elektrike, brez zaščitne plinske jeklenke, brez elektrode z ovojem — samo gorilnik, gorilni plin, kisik in dodajna palica. Postopek deluje povsod, tudi daleč od vsake vtičnice.
Plamen je orodje — in lahko ga nastaviš
• Nevtralni plamen: kisik in gorilni plin v pravem razmerju, z jasno določenim notranjim stožcem — za jekla.
• Reducirajoči plamen (bogat z ogljikom): več gorilnega plina — za trdo lotanje in za materiale, ki ne prenašajo oksidacije.
• Oksidirajoči plamen (bogat s kisikom): več kisika — bolj vroč, a oksidirajoč, samo za posebne primere, kot je medenina.
Plamen ti izda svojo nastavitev: kratek, ostro omejen notranji stožec pomeni nevtralno, dolg, razcefran stožec preveč kisika, zamegljen, bled stožec preveč gorilnega plina.
Gorilnik in šoba
Velikost šobe izbereš glede na debelino pločevine — premajhna šoba ne da dovolj toplote, prevelika pregreje pločevino. Vari se „v levo" (tanke pločevine, gorilnik potiskaš v smeri varjenja) ali „v desno" (debele pločevine, gorilnik vlečeš proti smeri). Dodajna palica je za jeklo največkrat nizkoogljična in bakrena proti rji.
Štiri naloge, za katere je avtogeno nepremagljivo:
1. Mehko in trdo lotanje: fino razlikovanje od : pri lotanju se tali samo , ne pa — ta ostane trden. Plamen prinese nadzorovano toploto tam, kjer bi bil pregrobi: bakrene cevi, hladilniki, nakit, sanitarije, karoserijska pločevina.
2. Rezanje s plamenom: tukaj curek kisika dobesedno zgori segreto železo in ga odpihne. Pločevino najprej s plamenom segreješ na vžigno temperaturo, nato reže čisti curek kisika — debele pločevine ne loči noben drug postopek tako gospodarno.
3. Popravila in tanke pločevine: karoserija, žlebovi, kleparska dela — tam, kjer je potrebna nežna, dobro odmerljiva toplota.
4. Segrevanje, ravnanje in : plamen je tudi natančen vir toplote. Uporabiš ga lahko za pred , za ravnanje zvite pločevine ali za — naloge, za katere bi bil veliko pregrobi.
Cena: veliko toplote, veliko zvijanja
Plamen vnaša toploto široko — cona je velika, pločevina se zvija in se kopičijo po celem sestavnem delu. Zato avtogeno pri tanki pločevini sodi v izkušene roke: kdor greje, dokler ne zažari, ima val že notri, preden je zvarni šiv postavljen.
Varnost je tukaj šefova stvar: acetilen je zelo eksploziven. Jeklenk nikoli ne uporabljaj leže, pri menjavi reduktorjev in protipovratnih zaščit delaj previdno, pri pocinkanih delov pa nastajajo strupeni cinkovi hlapi — dobro prezrači ali uporabi odsesavanje.
Slabosti: je počasno, vnos toplote je velik (veliko zvijanja), kakovost šiva pa nikoli ne doseže tiste od elektroobločnih postopkov. Za nosilne konstrukcije je avtogeno zato danes večinoma izpodrinjeno — a kot obrtna tehnika in za lotanje ostaja nepogrešljivo.