Varjenje pod praškom (UP/SAW)
Nevidni — največja talilna zmogljivost za debele pločevine in velike serije
AI generated Pri varjenju pod praškom gori pod debelo plastjo praška za varjenje — neviden in popolnoma pokrit. To je postopek z največjo talilno zmogljivostjo: standard za debele pločevine, posode, ladjedelništvo in vetrne stolpe.
To je (UP, po DIN EN ISO 4063 številka 121) je pravi močak med postopki varjenja. Neskončna se neprekinjeno dovaja, gori med žico in obdelovancem — ampak ga ne vidiš. Nad varjenim mestom leži debela plast , ki popolnoma pokrije .
Prašek ima kar dve nalogi: topi se v in tvori , ki pokrije var in zaščiti talino pred atmosfero — zato UP ne potrebuje ločenega . Ampak prašek zmore še več: odvisno od vrste var legira tako, da v talino oddaja legirne elemente. Žica in prašek se torej izbirata kot par — žica prinese , prašek pa poskrbi za fino nastavitev legiranja in vodenje žlindre.
Iz tega izhajajo velike prednosti:
• Največja : Noben drug postopek z električnim oblokom ne vnese toliko materiala na uro. Tanki vari na debeli pločevini niso problem.
• Globok : Koncentrirana toplota globoko prebije — pogosto zadostuje en sloj, kjer bi MAG potreboval več.
• Ni vidne svetlobe, komaj kaj dima: gori pod praškom — to prizanese očem in okolici.
• Čisti, enakomerni vari: mehanizirano in ponovljivo — idealno za dolge vare.
Za še večjo moč se zaporedno sklopi več žičnih elektrod (večžični ali tandemski UP) — tako v enem prehodu nastanejo zelo široki ali zelo globoki vari.
Slabosti: UP praktično deluje le v (sicer bi prašek zdrsnil), naprava je težka in vezana na mesto, strjeno žlindro pa je treba odstraniti. Za tanke pločevine pod približno 5 mm je preveč grob.
Domena UP so debeli prerezi in dolgi vari: tlačne posode, cisterne, ladjedelništvo, sekcije vetrnih stolpov, mostovi in kotli. Povsod tam, kjer je meter za metrom vara pri največji talilni zmogljivosti, vlada varjenje pod praškom.