TIG-varjenje — Postopki varjenja

TIG pomeni -inertni plin — in to je postopek, po katerem se merijo vsi drugi. Pri gori med netaljivo in obdelovancem. Inertni plin — največkrat — ščiti in elektrodo pred atmosfero.

Bistveno: elektroda se ne tali. in vnos toplote krmiliš popolnoma neodvisno od dodatnega materiala, ki ga kot ročno vodiš v kopel. To ti daje nadzor, ki ga ne ponuja noben drug postopek — zato je TIG kraljevska disciplina za korenske sloje, tanke pločevine in kakovostne zvare.

Polarnost in priključki: kaj kam spada?

Pri TIG velja trdno pravilo: Masa gre na plus pol, gorilnik na minus pol (enosmerni tok, elektroda minus = DC−). Veliko sodobnih inverterjev ima simetrične vtičnice — obe izgledata enako, ker sta bili prvotno mišljeni za E-Hand-. Če je TIG-simbol na napravi obrabljen, pomaga pogled na priključek za plin: ta je vedno takoj ob minus polu.

Poleg tega: masa čim bližje spoju! Vsak varilni tok ustvari elektromagnetno polje. Če maso obesiš metre stran, prisiliš tok v ogromen ovinek — posledica je magnetno pihanje obloka (Arc Blow): pleše, se pretrga, brizga v stran.

Premer elektrode in jakost toka

Pravilo: premer volframove elektrode (v mm) krat 100 da približno največjo jakost toka. Elektroda 1,6 mm zdrži torej do približno 160 A, elektroda 2,4 mm pa okoli 240 A. Če izbereš pretanko, se elektroda krogličasto stali in v zvaru pusti vključke volframa. Pri višjih tokih mali standardni gorilnik ne zadošča več — takrat potrebuješ večji gorilnik ali vodno hlajeno cevno paketo, sicer se ti gorilnik v roki zažge.

Volframova elektroda: barva izda dotacijo

Elektroda je dotirana z oksidi, ki izboljšajo vžig in povečajo tokovno obremenitev. Barva na koncu elektrode pove vrsto (po ISO 6848):

• Rdeča (2 % torij) in oranžna (4 % torij): odlična življenjska doba, zelo stabilen , visoka tokovna obremenitev — nekoč standard za DC. Ampak: torij je radioaktiven in strupen. Brusnega prahu se ne sme vdihavati. Zaradi sevanja in odlaganja se umikajo.

• Siva (2 % cerij): sodobni univerzalec — ni radioaktiven, dober vžig tudi pri nizkih tokih, za AC in DC. Klasična zamenjava za torij.

• Modra (2 % lantan) in zlata (1,5 % lantan): nista radioaktivna, zelo dober vžig in visoka obremenitev — prav tako običajna zamenjava za torij.

• Bela (cirkonij): za AC na aluminiju — zelo stabilna, krogličasta konica elektrode.

• Zelena (čisti ): klasika za AC na aluminiju, a manjša tokovna obremenitev.

Zapomni si: v večini delavnic so sive (cerij) in modre (lantan) že zdavnaj zamenjale rdeče in oranžne torijeve elektrode — enaka zmogljivost, a brez radioaktivnosti. Kdor še brusi torij, nujno potrebuje odsesavanje ali dihalno zaščito.

Previs elektrode: tvoj ščit za plinsko zaščito

Kako daleč elektroda štrli iz plinske šobe, odloča o plinski zaščiti. Pravilo: previs ustreza približno notranjemu premeru plinske šobe — pri standardnih aplikacijah 5–8 mm. Če štrli elektroda predaleč v zračni tok, se zaščitni plinski zvonec pretrga in elektroda takoj vleče kisik — posledica so porozni, oksidirani, neuporabni zvari.

Past podlage

Baker in aluminij odlično prevajata tok — a prav tako toploto. Podlaga iz teh materialov odvleče varilno toploto in bliskovito iz sestavnega dela: težave z zvaritvijo, popačenje in nastanek razpok. Boljša je nikljeva plošča ali pletena nikljeva podloga — prevaja tok, a je slab prevodnik toplote, tako da procesna toplota ostane v delu.

Vrsta toka odloča o materialu

• Enosmerni tok, elektroda minus (DC−): za jeklo in nerjavno jeklo. Večina toplote gre v obdelovanec, zvar je globok in ozek.

• Izmenični tok (AC): za aluminij in magnezij. Pozitivni polval razbije žilavo („katodno čiščenje"), negativni da zvar.

Uporaba je povsod tam, kjer mora biti čisto in tesno: nerjavne cevi, aluminijaste konstrukcije, titan v letalski industriji, tanke pločevine in povsod kakovostnih spojev.

Sodobni stroji: frekvenca, karakteristike in impulz

Vrsta toka je le pol resnice. Sodobni inverterji ti dajo v roke celo pest nastavitev, ki iz istega naredijo popolnoma drugo orodje. Kdor jih pozna, iz svojega stroja izvleče dvojno — kdor jih ignorira, vozi formulo 1 v drugi prestavi.

AC-frekvenca: zbrati

Pri tok vsako sekundo večkrat preskoči med plus in minus. Klasičnih 50 Hz je standard. Sodobni stroji ti pustijo frekvenco dvigniti — na 100, 200, pogosto več sto hercev. Kaj se zgodi? postane ožji in bolj tog, zbere se. Zvar postane globlji in ožji, tudi v ozkih spojih ostane čisto na tiru, namesto da bi plesal. Pri varjenju aluminija [[glossary:schweissen|]] to pomeni: manj široka kopel, manj toplote ob zvaru, manj barv popuščanja — ob polnem katodnem čiščenju .

Karakteristika: pravokotnik, sinus ali trikotnik?

Pri nekaterih strojih dodatno določiš, kako tok poteka v vsakem polvalu — obliko krivulje.

• Pravokotnik (+/−): tok takoj skoči na svoj maksimum, tam ostane in šele pri preklopu na drugo stran spet pade na maksimum. Agresivno, trd zvar, največja moč za razbijanje . Za debelejši aluminij.

• Sinus (klasičen): tok počasi narašča in počasi pada — v plus in minus polvalu. Nežno, miren , idealno za tanek material in občutljive dele.

• Trikotnik (+/−): hiter dvig, hiter padec — v obeh polvalih. Vmesna pot med pravokotnikom in sinusom.

Boljši stroji dajo te karakteristike celo kombinirati — tako izmenično varjenje natančno prilagodiš vsaki aplikaciji.

Enosmerni tok: linearno ali pulzno?

Pri imaš dva osnovna načina. Linearni gori s konstantnim tokom. pa niha med dvema vrednostima: visokim impulznim tokom, ki tali material, in nizkim osnovnim tokom, ki kopel ohlaja, a ohranja živ.

Frekvenca — kolikokrat na sekundo se pulzira — je pri mnogih strojih nastavljiva od 1 Hz do več kot 2.500 Hz. Pri 1–2 Hz stroj dela kot šivalni stroj: kaplja, premor, kaplja. Dobesedno vidiš, kako zvar nastaja lusko za lusko. Če zavrtiš na 2.500–3.000 Hz, ostane le še ultrapiskajoč pisk in ves čas stabilen — čisti, gladki zvari z majhnim vnosom toplote.

TTP: posamični strel

Nekateri stroji ponujajo dodatno TTP (posamični strel). Nastaviš, kako dolgo naj gori — nato se sam izklopi. Kratek, natančen strel, komaj kaj toplote v delu. Idealno za heftanje, za tanke pločevine in povsod, kjer sploh ne daš priložnosti, da bi se razširilo. Pri nekaterih strojih je posamični strel mogoče kombinirati z vžigom s praskom — elektrodo prasneš točno tam, kjer naj bo pika. Največja natančnost.

Dvig in spust: varjenje brez nožnega regulatorja

Nima vsak nožnega regulatorja pri roki. Z ročnim gumbom na gorilniku lahko nastaviš čas dviga in spusta. Ko pritisneš gumb, tok počasi ali hitro naraste do nastavljenega maksimuma — se začne mehko, tanka konica elektrode se ohrani. Ko spustiš, tok nadzorovano pade do dejanskega izklopa. ne ugasne sunkovito, ampak zapolni končni krater — brez začetka razpoke na koncu zvara.