Vrste korozije — Nauk o materialih

Ko kovina „zarjavi", je za tem skoraj vedno ena od več vrst korozije — in vsaka potrebuje drugačno zdravilo. Pet najpomembnejših moraš znati ločiti.

je najbolj zahrbten napad na nerjavna jekla. Na drobnih mestih se zaščitna prebije in v globino se zajé luknja — medtem ko površina ob njej ostane sijoča. Sprožilci so skoraj vedno kloridi (slana voda, sol za posipanje, bazen). Odločilna je vsebnost : več kot je , bolj je odporno. Zato 316 (z Mo) bolje prenese kloride kot 304 (brez Mo).

(SpRK) prizadene avstenitna plemenita jekla pod natezno napetostjo v kloridnem, vročem okolju. Zahrbtno je to: material poči nenadoma, čeprav na videz skoraj ni korodiran. Dovolj je kombinacija natezne napetosti + klorida + temperature. Lastne napetosti iz so klasičen sprožilec — zato je tu dvojno pomembno.

uničuje jeklo vzdolž meja zrn. Vzrok je : ko pri nastanejo kromovi karbidi na mejah zrn, prav tam manjka zaščitni . To se zgodi pri „senzibiliziranih" plemenitih jeklih po segrevanju na 500–800 °C. Zdravilo: nizkoogljične vrste („L") ali stabilizirane vrste s titanom/niobijem.

nastane v ozkih špranjah, kjer medij stagnira in primanjkuje kisika — pod tesnili, glavami vijakov, prekrivajočimi se pločevina in slabo prevarjenimi zvari. Pomanjkanje kisika prepreči, da bi se sama popravila. Zdravilo: izogibaj se špranjam, čisto prevarí skozi, tesnilne površine naredi tesne.

(kontaktna korozija) nastane, ko sta dve različno plemeniti kovini električno prevodno povezani in pride zraven še elektrolit (vlaga). Manj plemenita kovina se žrtvuje — klasično: jeklen vijak v aluminiju ali pocinkana pločevina poleg plemenitega jekla. Zdravilo: izberi materiale s podobnim potencialom ali ju galvansko loči.

Temu se pridružita še ploskovno odnašanje (enakomerno rjavenje konstrukcijskega jekla) in visokotemperaturna . Za varilca velja: vrsta korozije določa material IN dodajni material. Dodajni material mora imeti vsaj toliko in kot , sicer zvar zarjavi prvi.