Površinsko kaljenje
, , indukcijsko kaljenje — trda skorja, žilavo jedro
AI generated Včasih hočeš, da je trda le površina — jedro naj ostane žilavo. Točno to omogočajo postopki površinskega kaljenja: , in indukcijsko kaljenje. Zobniki, gredi in ležaji tako tečejo trdi na površini in žilavi v notranjosti. Kdor jih pozna, razume tudi cementirna jekla.
Zobnik mora biti na zunanji strani trd (proti obrabi), v notranjosti pa žilav (da se ne zlomi). Prekaljenje bi ga naredilo krhkega po celem preseku. Rešitev se imenuje : kaljena je le zunanja plast, jedro ostane mehko in žilavo.
( + ) je klasičen postopek za nizkoogljična jekla, kot je . Potek:
1. : Kos leži ure in ure pri 900–950 °C v atmosferi, ki oddaja ogljik. difundira v površinsko plast, dokler je tam 0,7–1,0 % C — jedro obdrži svojih 0,15 %.
2. : Gašenje spremeni naogljičeno površinsko plast v trdi , medtem ko jedro z malo ogljika ostane mehko.
Rezultat je popolna kombinacija: trda površina, žilavo jedro. (Eht) ti pove, kako globoko sega trda plast — običajno 0,3 do 2 mm.
dela z namesto z . Pri 500–570 °C dušik difundira v površino in tvori izjemno trde nitride. Velika prednost: gašenja ni, torej skoraj nič popačenja. Nitrirane plasti so zelo trde in , a tanke (0,1–0,8 mm).
segreje le robno cono bliskovito hitro z indukcijskim poljem in takoj ohladi. To je idealno za velike dele, kot so ročične gredi in zobate letve: selektivno, hitro in z določeno globino kaljenja.
Vsi trije postopki so neposredno povezani z :
• Cementirna jekla so pred dobro variva (mehka, nizkoogljična). Po je površina pretvrda in preveč nagnjena k razpokam za — vari naj bodo v mehkem stanju jedra, pred .
• Nitrirane površine ni več mogoče variti, ne da bi uničil trdo plast.
• Če variš cementiran ali nitriran kos, v uničiš točno tisto trdo površinsko plast, ki jo kos potrebuje.