Metoda časa difrakcijskega preleta
Metoda časa difrakcijskega preleta meri čas, ko ultrazvočni valovi uklonijo na konici razpoke. Natančno določa višino in globino napak neodvisno od refleksivnosti.
Fizikalno-kemijski mehanizem delovanja
Pri metodi časa difrakcijskega preleta delujeta dve sondi ena proti drugi, ena oddaja, druga sprejema. Na konicah razpoke se ultrazvok ne odbije, ampak ukloni, in ti uklonski valovi potujejo do sprejemnika. Iz razlike v času preleta med signalom zgornje in spodnje konice razpoke naprava izračuna globino in višino napake. Ker metoda uporablja uklon in ne odmeva, je skoraj neodvisna od tega, kako ugodno je površina napake obrnjena proti zvočnemu žarku.
Metalurški pomen in tveganja pri varjenju
Prav v tem je prednost pred klasično metodo odmeva: strmo stoječa, slabo odbojna razpoka se kljub temu najde. Zato se metoda uporablja pri visoko obremenjenih varih in tam, kjer je pomembna ocena napredovanja razpoke. Njene meje so tik pod površino in na korenu, ker tam signal oddajnika in zadnje stene prekrijeta prikaz.
Delavniška praksa in navodila za ukrepanje
Preizkusna frekvenca, kot sonde in razdalja so odvisni od debeline stene in materiala, običajno nekaj megahercev. Valovna dolžina se ne nastavlja, izhaja iz frekvence in hitrosti zvoka: pri 5 MHz v jeklu je v območju približno enega milimetra, in drobnejše od tega ni mogoče ločiti. Pred preizkusom se naprava nastavi na primerjalnem telesu z znanimi napakami, površina pa mora enakomerno sprejemati spoj. Vrednoti lahko samo, kdor je za to usposobljen.