Razmik med dendritnimi vejami
Razmik med dendritnimi vejami je razdalja med vejami dendrita in je odvisna od hitrosti ohlajanja. Majhen razmik pomeni hitrejše strjevanje.
Fizikalno-kemijski mehanizem delovanja
Dendriti so oblike kristalne strukture, ki nastanejo med taljenjem. Njihove veje rastejo iz nukleusa in tvorijo drevesno strukturo. Razdalja med temi vejami (razdalja med dendritnimi vejami) je določena z lokalno hitrostjo ohlajanja: hitro ohlajanje vodi do ozkih razdalj, počasno ohlajanje do širših razdalj.
Metalurška pomembnost in tveganja pri varjenju
Majhna razdalja med dendritnimi vejami lahko vodi do fine in goste kristalne strukture, ki nudi večjo trdnost in žilavost. Lahko pa tudi poveča nagnjenost k razpokam in vročim razpokam, ker so kristali tesno stisnjeni drug v drugega in nimajo prostora, da bi se pod napetostmi razširili.
Delavniška praksa in navodila za ukrepanje
Za nadzor razdalje med dendritnimi vejami je pomembno uravnavati hitrost ohlajanja med varjenjem. To lahko dosežete z izbiro ustrezne zaščitne atmosfere in upoštevanjem pravilnih temperaturnih profilov. Za jekla z visoko vsebnostjo ogljika je razdalja med dendritnimi vejami približno 10-20 µm značilna, medtem ko je za nižje vsebnosti ogljika večja razdalja 30-50 µm prednostna. Pri prehitrem ohlajanju (npr. zaradi previsoke toplotne prevodnosti zaščitnega plina) se razdalja med dendritnimi vejami lahko zmanjša, kar prinaša tveganje za nastanek razpok.