Desoksidacija
Desoksidacija veže raztopljeni kisik v talini kovine na elemente z veliko afiniteto do kisika, kot so silicij, mangan ali aluminij. Ti oksidi se dvignejo in se izločijo kot žlindra. Brez desoksidacije nastanejo pore in krhki vključki v varu.
Fizikalno-kemični mehanizem delovanja
V tekočem jeklu je kisik raztopljen atomsko. Pri strjevanju topnost kisika nenadno pade. Kisik hoče uiti kot plin ali se veže z železom v železov oksid. Oboje škoduje varu. Pri desoksidaciji dodamo elemente z večjo afiniteto do kisika, na primer silicij, mangan ali aluminij. Ti elementi takoj vežejo kisik kot trdne ali tekoče okside. Oksidi se zaradi manjše gostote dvignejo in se odstranijo kot žlindra. Tako v jeklu skoraj ne ostane prostega kisika.
Metalurški pomen in tveganja pri varjenju
Brez zadostne desoksidacije se pri strjevanju tvorijo plinski mehurčki. Te pore oslabijo var in lahko povzročijo puščanje. Hkrati nastanejo trdi, krhki oksidni vključki, ki delujejo kot zareze in zmanjšajo žilavost. Pri dinamični obremenitvi taki vari zgodaj počijo. Preveč sredstva za desoksidacijo je prav tako škodljivo: presežek silicija ali mangana premakne strukturo k večji trdoti in lahko pospeši vroče razpoke.
Delavniška praksa in navodila za ukrepanje
Praktiki izberejo dodajni material glede na osnovni material in površino. Za nelegirano jeklo vzamejo žico ali elektrodo z zadostnim manganom in silicijem (npr. G3Si1 z 1,5 % Mn in 0,8 % Si). Pri zarjavelih ali oluščenih pločevinah povečajo delež desoksidacije ali prej mehansko očistijo rob vara. Žlindro je treba po vsaki menjavi sloja popolnoma odstraniti, da se oksidi ne ujamejo.