Dinamični preizkus trdote
Dinamični preizkus trdote meri trdoto materiala z udarcem telesa z znano energijo. Pot odboja pove, koliko energije se je absorbiralo.
Fizikalno-kemijski mehanizem delovanja
Dinamični preizkus trdote temelji na principu udarca težkega telesa (npr. krogle) na površino, ki jo preizkušamo. Energija, s katero telo udari, se pretvori v delo, ko se odbije. Pot odboja je merilo za absorbirano energijo in s tem za trdoto materiala.
Metalurška pomembnost in tveganja pri varjenju
Dinamični preizkus trdote je še posebej pomemben za visoko trde jekla, kot sta martenzit ali poboljšano jeklo. Če je vsebnost martenzita previsoka, se dinamična trdota močno poveča, kar lahko povzroči bolj razpokana območja zvarnih spojev. Previsoka dinamična trdota lahko tudi poslabša žilavost in razteznost materiala.
Delavniška praksa in navodila za delo
Za natančen dinamični preizkus trdote mora telo (npr. krogla) pasti na površino, ki jo preizkušamo, z določeno hitrostjo. Višina udarca določa kinetično energijo. Izmeri se pot odboja in preračuna v trdoto. Tipični standard za območje višine udarca je med 50 mm in 100 mm. Pri jeklih z visoko vsebnostjo martenzita dinamična trdota ne sme preseči 600 HV, da se izognemo razpokam.