Kritična hitrost ohlajanja
Kritična hitrost ohlajanja je najnižja hitrost, pri kateri se material ohlaja, da nastane martenzitna struktura in se izognejo difuzijsko vodenim fazam, kot sta perlit ali bainit. Vpliva na trdoto in deformabilnost materiala.
Fizikalno-kemični mehanizem delovanja
Kritična hitrost ohlajanja se nanaša na hitrost, s katero se material ohlaja, da nastane martenzitna struktura. Pri prepočasnem ohlajanju nastanejo difuzijsko vodene faze, kot sta perlit ali bainit. Pri hitrejšem ohlajanju material ostane v martenzitnem stanju in razvije visoko trdoto.
Metalurški pomen in tveganja pri varjenju
Prehitro ohlajanje lahko privede do steklasto trdega martenzita, kar zmanjša žilavost materiala in poveča razpoke. Prepočasno ohlajanje lahko privede do difuzijsko vodenih faz, kot sta perlit ali bainit, kar zmanjša trdoto in deformabilnost.
Delavniška praksa in navodila za ukrepanje
Za dosego optimalne hitrosti ohlajanja je treba upoštevati naslednje vrednosti: pri jeklih z visoko vsebnostjo ogljika (npr. HSS) mora ohlajanje potekati hitro, da se doseže martenzitno stanje. Pri jeklih z nizko vsebnostjo ogljika (npr. avstenitno jeklo) mora ohlajanje potekati počasneje, da se izognemo difuzijsko vodenim fazam. Natančna hitrost je odvisna od specifičnih lastnosti materiala in želene trdnosti zvara.