Vključek oksida
Vključki oksidov so trdne, nekovinske kisikove spojine (npr. Al₂O₃, SiO₂), ki nastanejo v talini in ostanejo ujeti v strjenem zvaru. Delujejo kot notranje zareze: motijo tok sil, zmanjšujejo žilavost in lahko povzročijo razpoke.
Fizikalno-kemijski mehanizem delovanja
Oksidni vključki nastanejo, ko kisik v talini reagira z elementi, kot so aluminij, silicij, mangan ali titan. Ta reakcija tvori trdne oksidne delce. Običajno ti delci kot žlindra plavajo na površino. Če se talina prehitro strdi ali če žlindre ne odstranimo popolnoma, delci ostanejo ujeti v šivu. Ti so krhki in imajo drugačno toplotno razteznost kot jeklo. Zato nastanejo konice napetosti na mejah delcev.
Metalurški pomen in tveganja pri varjenju
Oksidni vključki delujejo kot notranje zareze. Zmanjšujejo udarno žilavost in trajno trdnost varnega šiva. Pri dinamični obremenitvi lahko iz teh vključkov izhajajo razpoke. Posebej nevarni so črtasti ali ploskovni vključki, ker oslabijo prerez. V visokotrdnih jeklih lahko oksidni vključki povzročijo krhke lome. Tudi odpornost proti koroziji se zmanjša, ker vključki tvorijo napadna mesta za lokalno korozijo.
Delavniška praksa in navodila za ukrepanje
Izogni se oksidnim vključkom s čistimi robovi šiva: temeljito odstrani rjo, oksidno kožo, maščobo in barvo z brušenjem ali ščetkanjem. Uporabi primeren zaščitni plin z zadostnim pretokom (npr. argon ali mešani plin, 10–15 l/min), da preprečiš dostop kisika. Vodi elektrodo ali žico enakomerno, da žlindra lahko splava na površino. Pri večvarkovnem varjenju po vsakem varku popolnoma odstrani žlindro s kladivom za žlindro in žično ščetko. Vzdržuj temperaturo predgrevanja in medvarkovno temperaturo v predpisanem območju, da preprečiš prehitro strjevanje. Po varjenju vizualno preglej šiv in z neporušnimi preiskavami preveri prisotnost vključkov.