Žilavost
Žilavost je sposobnost materiala, da absorbira udarno in sunkovno energijo, ne da bi se zlomil. Je nasprotje trdote: bolj ko je jeklo trdo, bolj je krhko — bolj ko je žilavo, mehkejše je.
Fizikalno-kemični mehanizem delovanja
Žilav pomeni: material prevzame udarec, se deformira in ne poči. Energijo vloži v deformacijo, namesto da bi jo spremenil v razpoko. To se preverja pri , kjer nihajno kladivo prebije zarezan preizkušanec in meri, koliko dela je bilo za to potrebno. Žilavost daje fino zrno, popuščena mikrostruktura in čisto jeklo brez veliko umazanije. Krhkost povzročata grobo zrno in vse, kar leži kot vključek v mikrostrukturi.
Metalurški pomen in tveganja pri varjenju
Žilavost je odvisna od temperature. Pod isto jeklo, ki poleti popusti, pozimi poči kot steklo. Zato varjenje na mrazu v odprti hali ni nedolžna stvar. Območje grobega zrna v je najmanj žilav del celotnega sestava, ujeti vodik pa tega ne izboljša. Vsaka zareza zbira napetost in iz žilavega materiala naredi takega, ki poči že ob prvem udarcu.
Delavniška praksa in navodila za ukrepanje
Prehode zvarov pobrusi, ne puščaj jih stati. Mesta vžiga in brizgi varjenja ne sodijo ob zvar, vse to so majhne zareze. Prečno na smer natega se ne brusi. Na mrazu predgrej, tudi če material tega pravzaprav ne potrebuje. Kjer se zahtevata trdota in žilavost skupaj, kompromis nastaviš s , na trdem osnovnem materialu pa spodaj položiš žilav .